PREDMET
»Sedenje je eden največjih užitkov pri sprehodih.«Dillon de Give, 20141. Nekega dne sem videla starejšega gospoda, ki je na majhnem trgu blizu mojega studia postavil bel, plastičen stol. Nato je sedel, kot če bi bil doma.Javni prostor je tako spremenil v zasebnega. Svet je bil njegov. 2. Ko sem gostovala v umetniški rezidenci »het Vijfe Seizonen« (prev. Peti letni čas) na posestvu psihiatrične bolnišnice v Den Dolderju (Nizozemska), sem vsepovsod videla zapuščene bele plastične stole. V istem času sem brala knjigo Roya Villevoyea, ki je fotografiral bel stol na vrtu v Papui Novi Gvineji. Takrat sem ugotovila, da je to pravzaprav (morda celo edini) univerzalni stol.3. Sedenje (v nizozemščini: »zitten«) daje vtis, da se nekaj nekje »nahaja«.Ko nekoga vprašam “Waar zou je willen zitten” (Kam se boste usedli?), pravzaprav sprašujem, kjer bi oseba rada bila. Implicitno torej sprašujem, kakšno okolje je osebi všeč. Ko izberemo kraj, kjer se bomo usedli, se hkrati odločimo, da bomo tudi sami postali del tega kraja. Gre za nekakšno prisvojitev.4. V Zahodnem svetu preživimo ure in ure pred računalnikom in preživljamo čas na spletu. Kje torej v resnici »sedimo«?5. Bel, plastičen vrtni stol je povezan s fizičnim svetom telesa in čutil. Označuje Tukaj in zdaj.6. Zapuščen bel, plastičen vrtni stol je enak prisotnosti v odsotnosti.
